Skorš je samonikla sadna vrsta, katero so poznali že stari Grki. Pogosto so ga zasadili po samostanskih vrtovih, predvsem zaradi njegovega adsrtingentnega okusa za zdravilne namene.

Drevo je za vzgojo nezahtevno. Dobro prenaša zmrzal in za tla ni zahteven. Divja drevesa zrastejo tudi do 20m, cepljene sadike pa precej manj in tudi dosti hitreje zarodijo. Deblo je močno, krošnja pa ovalna. Cepljena drevesa zarodijo dosti prej kot samonikla (necepljena) drevesa.

Plodovi so okrogle oblike ter so podobni jabolkam in hruškam. Veliki so približno 2-5 cm. Sprva so zeleni, na sončni strani so pa lahko rumeni ali rdeči. Zreli so septemba ali oktobra, ko je plod rjavkast in mehek.

Plodovi skorša se pretežno uporabljajo za predelavo v marmelado, v mešanici iz jabolk, hrušk ali kutin. Visoka vsebnost pektina pripomore k želejasti strukturi. Lahko pa jih uporabimo tudi za pridelavo jabolčnega vina (cider).

Včasih so plodove skorša prodajali na tržnici. Ti so bili zelo cenjeni zaradi zdravilnega vpliva na črevesje.

Tudi les skorša je izredno cenjen. Je zelo težak in trd. Iz njega so izdelovali različne izdelke, kot npr. stiskalnice, kopita pušk, palice za biljard …

Žižula (Jujube) je znana tudi pod imeni rdeči datelj, kitajski datelj, korejski datelj ali indijski datelj. Najverjetneje je iz ozemlja Kitajske, kjer so jo gojili že pred 3000 leti. Velja za najstarejše sadno drevo.

Drevo zraste v višion 2-8 metrov, lahko grmaste ali drevesne oblike – odvisno od vzgoje. Ima goste bodice ter podolgovate liste. Drevo v času mirovanja prenese nizke temperature (tudi do – 25 stopinj celzija) in je tudi dokaj odporno proti suši. Škropljenje proti boleznim ni potrebno. Zarodi že v tretjem letu po sajenju. Žižula dobro uspeva v globokih, lažjih in rodovitnejših tleh, slabo pa raste na glinastih tleh, v katerih zastaja voda.

Brsti pozno, šele v maju, in nato postopoma cveti več kot dva meseca. Majhni šopasti cvetovi so dvospolni, rumene barve ter so zelo vabljivi za čebele. Plodovi so podolgovati, zelene barve in spominjajo na zrel sadež oljke. V začetku septembra začnejo spreminjati barvo na rahlo belo-rumeno, na kar se od peclja dol začenjajo barvati z izrazito bleščečo rjavo rdečkasto barvo. Plodovi so užitni oktobra, ko popolnoma dozorijo in imajo nagubano površino in zmehčano meso, v katerem je podolgovata koščica. Okus mesa, ki je bledo rumene barve, pa je prijetno sladko-kiselkast. Plodove lahko uživamo sveže ali posušene, oziroma jih lahko predelamo v marmelade, sokove, žganje…

Žižula vsebuje 20-krat več vitamina C kot katerikoli citrus. Je pomemben vir B kompleksa, bioflavonoidov, mineralov in aminokislin. Japonci žižulo uporabljajo za krepitev imunskega sistema. Pomaga pri težavah z želodcem in želodčno kislino. Žižula čisti kri in lajša kronično utrujenost ter pomag pri blagih anemijah zaradi visoke vsebnosti železa. V kitajski medicini se uporablja za zdravljenje in lajšanje mnogih drugih obolenj.

Pekan oreh izvira iz južnih predelov ZDA in Mehike. Drevo oreha pekan je podobno našemu orehu. Dobro uspeva na sončnih legah z dobro rodovitno zemljo. Drevo zarodi po približno šestih letih, kasneje pa zna dati pridelek 25 do 50 kg. Zraste lahko do 30 m v višino in doseže starost tudi do 75 let. Pekanovi orehi so različnih oblik in velikosti; od 2,5 do 5 cm. Sadež je kosmat, oreh pa je podolgovate oblike. Okus jedrc je podoben okusu navadnega oreha. Za razliko od naših orehov pa pekan oreh v želodcu ne proizvaja kisline.

Veljajo za enega izmed najbolj zdravih oreščkov, saj vsebujejo izredno bogato paleto hranljivih snovi. Vsebuje več kot 19 vitaminov in mineralov, vključno z vitaminoma A in E, pa tudi folno kislino, kalcij, magnezij, baker, fosfor, kalij, mangan, cink in več različnih B vitaminov. Bogat je z nenasičenimi maščobami in antioksidanti.

Pekanov aromatičen okus je izredna popestritev za pripravo raznoraznih sladic. Polek okusnih jedrc pa je na različne načine uporabna tudi lupina. To lahko poleti posujete preko oglja, in nad dimom z vonjem pekanovih lupin spečete meso. Ta dim bo mesu dal zanimiv sladkast okus. Zmlete lupine se lahko uporabijo kot sestavina za doma izdelana mila in pilinge. Lupine, zmlete na majhne koščke pa se lahko tudi zmešajo med prst za domače rastline. Ta mešanica pomaga pri ohranjanju vlage, od zunaj pa lahko odvrne marsikaterega živalskega obiskovalca.

Domovina Asimine je Severna Amerika. Druga imena zanjo so že PawPaw (ali Papau) ter indijanska banana.

Rastlina raste v obliki grma ali drevesa, odvisno od tega, kako jo vzgajamo. Podolgovate ovalne sadeže obrodi tretje leto. Meso asimine je mehko, po okusu pa spominja na mešanico banane, manga in ananasa.

Drevo doseže 4m višine ter jeseni odvrže liste. Odporno je na nizke temperature, tudi do -20 stopinj celzija. Zacveti aprila ali v začetku maja s temno vijoličnimi cvetovi, posebnega vonja.

Enoletne rastline ni priporočljivo izpostaviti direktnemu soncu, medtem, ko pa odrasli rastlini ustreza sončno mesto.

Iz grozdnatega socvetja lahko pričakujemo 2 – 8 plodov velikosti 7-15 cm. Plod prerežemo po dolžini in odstranimo koščice, ki so velike kot kavno zrno. Meso je belkaste do oranžne barve, je mehko in ga lahko od lupine ločimo z žličko. Meso jemo sveže, lahko ga pa uporabimo za peko ali sladolede.

Asimina je bogata z vitamin in minerali, s kalcijem ter železom. Lupina ni užitna, lahko jo pa kompostiramo. Asimina ne pozna škodljivcev, zato je ni potrebno škropiti. Njeni listi vsebujejo celo insekticide in so tako naravni repelent. Polek tega se iz njih lahko pridela organski pesticid.